Zmeraj si govorimo, da so naravne katastrofe daleč od nas. Vse je daleč od nas. Pa je res? Sama korono nisem jemala resno oz nisem mislila, da bo prišla do nas, dokler jo niso potrdili v Ljubljani in Samoboru, takrat sem se ustrašila. Pa evo kje smo zdej.
No danes zjutraj nas je prebudil potres. In ne to ni bil tisti potres, ki ga komaj čutimo in sploh ne vemo, da se je zgodil. Bil je en tistih potresov, da so v Zagrebu bloki zrušeni.
Zbudila sem se, ker se je vse treslo in grozen zvok je bil. Sama sem paničen človek in imam anksioznost. V tem momentu sem pozabila vse, kaj se naredi v taki situaciji in sem samo obsedela na pojstli. Nisem se mogla premaknit od straha.
V tem momentu je priletel dedi v sobo, da nej grem hitro dol (ker sem na gornem "štuku"). Hitro smo se vsi "spokali" ven.
Iskreno, nikoli v življenju se nisem tak bala. Ko smo se vrnili v hišo se je še enkrat malo bolj zatreslo in eden komaj občuten je bil.
Še zdej se ne počutim dobro in vsak šum vetra mislim, da je potres.
Gledam slike iz Zagreba. Ljudje so ostali brez domov, bolnice katere so sedaj potrebne bol kot kadarkoli prej so uničene. Mamice so iz bolnic tekle ven s svojimi novorojenčki v rokah. Še so vrjetno v bolečini od poroda, samo v spalnih srajcah.
Mislim, da se vsi v takih situacijah vprašamo kakšne so naše prioritete.
Objavite komentar